Prve predčasne volitve v Sloveniji so mimo, negotovost pa zato ni nič manjša in tako bo najbrž vse dotlej, dokler ne dobimo nove vlade. Gotovo je samo to, da nova vlada, ne glede na to, kdo bo v njej in kdo v opoziciji, ne bo smela po poteh, ki jih je ubirala (pre)počasi odhajajoča vlada. V to bodo novo vlado najprej prisilile hitro spreminjajoče se zunanje okoliščine – trenutno je tudi za nas najbolj aktualno reševanje evra s strani evrskih držav – še močnejšo prisilo pa predstavljajo doma nakopičeni že skoraj zimzeleni problemi.
Slovenija na prehodu iz starega v novo leto
Po spodbudni gospodarski rasti v prvem polletju je prišlo v drugi polovici lanskega leta do stagnacije. Še bolj kot izvoz se je v drugem polletju upočasnila rast naložb, kar je najbolj očiten dokaz pešanja razvojnega potenciala. Namesto 1,5 odstotne gospodarske rasti napovedane s strani Umarja, smo v najboljšem primeru dosegli komaj 0,5 odstotno rast, pa še to ni povsem zanesljivo. Tudi napovedi za letošnje leto ne obetajo nič več kot 0,3 odstotno rast, kar je praktično isto kot stagnacija. Tako kot Japonci, ki že skoraj celo desetletje ne beležijo rasti, se bomo morali tudi mi sprijazniti z ne rastjo.
Zanimivo je, da so se neto plače v lanskem letu celo nekoliko povečale, kar pa ne pomeni, da nam gre bolje kot lani. Takšen rezultat je pravzaprav posledica statistične prevare, kajti statistika se ne ozira ne levo ne desno. Zaradi gospodarske krize so firme največkrat odpuščale delavce z najnižjimi plačami in zato imajo tisti, ki še imajo delo in plačo, gledano statistično, sedaj v povprečju višje plače kot so jih imeli v letu 2010. Od oktobra 2008 do lanskega septembra je samo v gradbeništvu izgubilo delo 25.148 delavcev; oktobra 2008 je bilo v gradbeništvu zaposlenih 92.171 delavcev septembra lani pa le še 67.023. Vrednost gradbenih del se je v krizi zmanjšala za dobro polovico in ogroženih je še nadaljnjih 20.000 delovnih mest.
Registrirana brezposelnost je proti koncu leta začela znova naraščati in trenutno presega številko 111.000. Na območju z evrom je najmanjša v Avstriji in na Nizozemskem, največja pa v Španiji. Med pri nas zaposlenimi je kar 17 odstotkov zaposlenih za določen čas.
BDP na prebivalca po kupni moči je znašal 17.601 evro, kar je le 85 odstotkov povprečja EU 27. Leta 2008 smo bili že na 90 odstotkih tega povprečja. Javnega dolga države se je do sredine decembra nabralo za 17 milijard evrov oziroma 8330 evrov na prebivalca. Iz dobrih 21 odstotkov v letu 2008 je poskočil na 47, 66 odstotka slovenskega BDP. Prosti pad slovenskih javnih financ je treba ustaviti, pravi znani ekonomist Mojmir Mrak. Nova vlada se bo morala s tam problemom spopasti takoj po prevzemu vajeti v svoje roke. Na ta zaskrbljujoči trend so nas v novembru radikalno opozorili tudi mednarodni finančni trgi, ki so Slovenijo uvrstili med problematične države, kot so Italija, Grčija, Španija, Portugalska in Irska. Raven zahtevanih donosov na naše obveznice je tedaj prestopila kritično mejo 7 odstotkov.
Izbrisov iz registra zaradi stečajev je bilo v času od januarja do oktobra 316, začetih stečajev pa 577. Pri tem je zelo spodbudno to, da so se v zadnjem času oglasile nekatere večje firme (Gorenje, Luka Koper), ki zelo optimistično načrtujejo nadaljnjo rast in ekspanzijo svojih podjetij v prihodnjih letih. Industrijska proizvodnja se je v oktobru za malenkost povečala, precej bolj pozitivni so rezultati v turizmu, slabo pa se je izkazal transport, razen pomorskega. Inflacija je v Sloveniji nižja kot v EU.
Še najbolj ugodno so za Slovenijo demografski kazalci. Število novorojenih otrok je tudi lani zelo verjetno preseglo številko 20.000 in pričakovana življenjska doba se je že zelo približala številki 80 let. Ženske so že precej čez to številko (82,7 leta), moški pa bomo morali na to še malo počakati (76,3 leta). Delež prebivalcev, ki so bili rojeni izven meja Republike Slovenije in so sedaj slovenski državljani je večji od 12 odstotkov; vseh skupaj nas je 2.055.335.
Negotovost je vse večja
Ker bonitetne agencije Sloveniji še naprej znižujejo oceno, je res že skrajni čas, da naši politiki uredijo svoje vrste in začnejo ukrepati. O tem, kako ukrepati pa tudi med ekonomisti prihaja do velikih razhajanj. Ne morejo se poenotiti niti okrog tega, ali je pred kratkim sklenjen fiskalni pakt za nadaljnji obstoj EU dober ali slab. Ekonomist Mencinger meni, da sedanje ustvarjanje fiskalne unije nima veliko skupnega s pravo fiskalno unijo. Po njegovem gre le za diktat Nemčije in Francije, kako naj članice območja evro izvedejo fiskalno konsolidacijo (javni dolg ne sme biti večji od 60 odstotkov BDP, proračunski primanjkljaj pa ne večji od 3 odstotkov BDP) in se pridružijo nemško – francoskemu vlaku, ki vozi v napačno smer.
Konsolidacijo javnih financ naj bi države z evrom dosegle s pomočjo ostrih varčevalnih ukrepov, kar pa lahko privede do znižanja gospodarske rasti in do še večje brezposelnosti. Tudi znani ekonomist Paul Krugman meni, da še nobeni državi ni uspelo rešiti trajajoče finančne in gospodarske krize z ostrimi varčevalnimi ukrepi. Nedorečeni tudi niso ukrepi (kazni), ki naj bi doletele tiste države, ki se dogovorjenih obveznosti ne bi zmogle ali hotele držati. Ostro varčevanje je potemtakem treba čim preje podpreti s strukturnimi reformami.
