Kompromis je lahko tudi zmaga

Večina Slovencev, ki kolikor toliko redno spremljajo slovenske medije najbrž težko razume „modre“ in pogosto tudi cinične komentarje o potrebnosti, koristnosti in sploh smislu varčevanja, čeprav tudi najmanj razgledani pripadniki tega naroda vedo, ali vsaj slutijo, da je prav varčevanje ena od osnov, od katerih je odvisna naša gospodarska moč, naša sedanjost in prihodnost. To velja tako za državo, kakor tudi za družine in posameznike. Tovrstno pisanje se v medijih nadaljuje tudi še potem, ko je parlament z 49 glasovi za in 31 proti že sprejel tako imenovani super zakon, to je zakon za uravnoteženje javnih financ.

Pri tem je zanimivo, da je glede tega tudi v Evropi opaziti določeno zmedo. Na francoskih predsedniških volitvah je zmagal F. Hollande, ki ni tako naklonjen varčevanju kot je bil Sarkozy. V Grčiji je na volitvah dobila veliko glasov stranka, ki odkrito nasprotuje varčevanju. V grškem primeru je to celo nekako razumljivo, prvič zato, ker je Grke v varčevanje (pri)silila Evropa in drugič zato, ker je breme varčevanja zelo neenakomerno razdeljeno po različnih slojih prebivalstva. Najbolj je prizadelo revne sloje, bogate, ki jih ni malo, pa malo ali nič. Da je Grčija resnično v zelo težkem položaju priča tudi podatek, da evropska komisija za letos napoveduje Grčiji 5 odstotni padec BDP. Zato ni čudno, da razmišljajo tudi o izstopu iz evrskega območja, čeprav vedo, da bi se s tem življenjski standard še poslabšal.

Iz tega sledi, da je tudi pri varčevanju treba upoštevati določene omejitve in osnovno pravičnost pri razporeditvi bremen. V Sloveniji so potrebo po varčevanju prepoznali tudi tisti deli slovenske družbe, ki jih bo varčevanje najbolj prizadelo. To kaže na zrelost slovenske družbe, ali/in na modrost vodilnih struktur v politiki in sindikatih. Številni se težko sprijaznijo z dejstvom, da so „levi“ sindikati pristali na varčevanje, ki ga je od njih zahtevala desnosredinska koalicija. Podpisani kompromis med vlado in sindikati javnega sektorja je utrl tudi pot do sprejetja rebalansa proračuna in odpihnil grožnjo z referendumom.

 Kje in koliko bomo privarčevali

Z doseženim kompromisom sicer ne bomo privarčevali ciljnih 800 milijonov evrov, pač pa približno 124 milijonov manj. Te manjkajoče milijone bo vlada skušala privarčevati s prerazporeditvami in varčevanjem pri materialnih stroških in investicijah. V teku skoraj dva mesecih dolgih pogajanj je vlada odstopila od prvotnih zahtev pri najmanj desetih postavkah. Največji del zmanjšanega varčevanja bo šel za odpravo plačnih nesorazmerij – okoli 35 milijonov evrov. Osnovne plače javnih uslužbencev in funkcionarjev (poslancev, ministrov, državnih sekretarjev, sodnikov, tožilcev …) se bodo s prvim junijem znižale za 8 in ne za prvotno zahtevanih 10 odstotkov. Z istim dnem bodo odpravljeni še zadnji dve četrtini plačnih nesorazmerij, kar pomeni, da bo dejansko znižanje plač še manjše od 8 odstotkov.

Manjše od prvotno predvidenega bo tudi znižanje plačila za prevoz na delo za tiste, ki so od delovnega mesta oddaljeni več kot 2 km (8 odstotkov od cene 95 oktanskega bencina), manjše bo izplačilo regresa, ki preneha pri 40. plačnem razredu. Regres za malico znaša 3,52 evra. Napredovanje v višji plačni razred za leto 2012 in napredovanje v naziv za leti 2011 in 2012 se izvede šele junija 2013, leta 2013 napredovanj ni.

V celoti bo superzakon posegel na 39 področnih zakonov, in ne v 45, kolikor je vlada sprva predvidevala. Nekaj ukrepov bo trajne narave, nekaj pa začasne. To še posebej velja za ukrepe na področju družinske politike. Veljali bodo do vključno leta, ki sledi letu, v katerem bo gospodarska rast presegla 2,5 odstotka BDP. Zelo verjetno bo treba na to čakati nekaj let, tako da tudi za te ukrepe lahko rečemo, da imajo srednjeročni značaj. Posebej še zato, ker evropska komisija za letos napoveduje, da se bo obseg gospodarstva v Sloveniji letos skrčil za 1,4 odstotka in ne samo za 0,9 odstotka, kolikor se upošteva pri rebalansu proračuna. Brezposelnost se bo povečala z 8,2 na 9,1 odstotka, inflacija bo 2,2 odstotna, javnofinančni primanjkljaj bo še vedno precej nad 3 odstotki (4,3odstotka) in javni dolg se bo približal 55 odstotkom BDP, leta 2013 pa 60 odstotkom.

Zategovanje pasu kot racionalizacija

Velik del Evrope se ta čas ukvarja s konsolidacijo oziroma uravnoteževanjem javnih financ. Bolezen prekomernega trošenja se je očitno na široko razpasla po Evropi, čeprav je res, da ni omejena samo na Evropo. Pač pa je Evropa spoznana kot največji bolnik v svetovnem merilu. Evropski politiki so se pridno „učili“ eden od drugega, čeprav so dobro vedeli, da odhodki iz proračuna ne smejo bistveno presegati prihodkov vanj. A ko gre za politično preživetje določene vodilne skupine ali stranke, se zelo rado zgodi, da popustijo kriteriji, včasih pa tudi zdrav razum. V času krize, ko se prihodki znižujejo, je to še posebej težavno.

Zato je evropska komisija sprejela priporočila, s katerimi želijo pomagati politikom v skušnjavah. Evropske države, z izjemo Velike Britanije in Češke, se bodo v skladu s sprejetimi sklepi obvezale, da odhodki iz državnih proračunov ne bodo več kot za 3 odstotke BDP presegali prihodkov. To je tako imenovano zlato fiskalno pravilo. V Sloveniji je bilo glede tega že doseženo politično soglasje, da bo to pravilo zapisano tudi v slovenski ustavi. Pri tem pa fiskalno pravilo ne določa načina, kako naj se javne finance uravnotežijo. Vladi in parlamentu le nalaga, da morata sprejemati ukrepe, s katerimi zmanjšujeta javnofinančni primanjkljaj.

 Varčevanje za razvoj

Nova slovenska vlada se je glede tega znašla v zelo neugodnem položaju, saj se je pokazalo, da je javnofinančni primanjkljaj v letu 2011 precej večji od prvotno napovedanega. Namesto 5,5 odstotka je dejansko znašal 6,4 odstotka ali 2,289 milijarde evrov, kar je precej več kot v letu 2010. V letu 2008 je ta primanjkljaj znašal 695 milijonov evrov oziroma 1,9 odstotka BDP. Primanjkljaj na območju evra je leta 2011 znašal 4,1 odstotka skupnega BDP. Kot je povedal novi finančni minister Janez Šušteršič, prejšnja vlada za uravnoteženje javnih financ ni naredila nič. V primerjavi z drugimi državami območja evra Slovenija eno leto zaostaja z ukrepi fiskalne konsolidacije. Plače in število zaposlenih so znižale baltske države, Grčija, Irska, Romunija, Češka in Španija. Po drugi strani pa so Francija, Italija, Madžarska, Belgija, Poljska, Danska in Portugalska zamrznile plače in se bolj osredotočile na zmanjševanje števila zaposlenih. O varčevalnih ukrepih, ki bodo sprejeti v Sloveniji, bo več govora potem, ko bodo dejansko sprejeti.

Nova vlada se je, hočeš nočeš, morala odločiti za odločno varčevanje, s katerim namerava odhodke iz proračuna zmanjšati za več kot 800 milijonov evrov. Primanjkljaj se bo temu ustrezno znižal na nekaj več kot 3 odstotke BDP, vendar bodo odhodki še vedno za eno milijardo evrov večji od prihodkov in Slovenija se bo morala še naprej zadolževati. V večjih evropskih državah nameravajo nove vlade privarčevati od treh milijard evrov na Finskem do 30 milijard evrov v Italiji.

Odločni rezi v izdatke iz proračuna so seveda naleteli na odločen odpor sindikatov, kar je tudi ena od bolj ali manj normalnih reakcij s strani sindikatov in je tudi vsesplošno razširjena po Evropi. Pri nas se je do skrajnosti oziroma do stavke zaostril konflikt med vlado in sindikati javnega sektorja, ki se s krizo še ni spoprijel, kot pravi Boštjan Vasle, direktor Umarja. Morda ne bi bilo slabo, če bi podobno zlato pravilo kot za vlade sprejeli tudi za sindikate. Javni dolg bo namreč ob koncu tega leta že presegel 50 odstotkov BDP (okoli 17,850 milijarde evrov).

 Še nekaj številk

V Sloveniji je v krizi izgubilo delo 55.291 ljudi, od tega največ v predelovalnih dejavnostih in v gradbeništvu. Ob tem je zanimivo, da se je število brezposelnih v Sloveniji v marcu zmanjšalo za dobrih štiri tisoč, v primerjavi s februarjem. Tega meseca je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 110.859 registrirano brezposelnih. V prvem četrtletju letos je bilo tudi manj stečajev, manj izbrisov in manj prisilnih poravnav.

Razmeroma uspešno je še naprej slovensko izvozno gospodarstvo, saj je izvoz iz Slovenije v najkrajšem mesecu, to je v februarju znašal 1,6 milijarde evrov, uvoz pa 1,7 milijarde evrov. V marcu je znova pokazala zobe inflacija, ki je bila enoodstotna, kar je največ letos. Do tega je prišlo predvsem zaradi novih kolekcij oblačil in obutve, ki so se v povprečju podražile za 14 odstotkov. Na letni ravni je bila marčna inflacija 2,3 odstotna.

Tomaž Štefe

Neenotni v spopadu s krizo

Ozirajoč se na pravkar minuli mesec marec, si ne moremo kaj, da našega pregleda gospodarskih tokov ne bi začeli s temo, ki na prvi pogled nima nobene zveze z gospodarstvom. V mislih imamo velike uspehe, ki so jih naši zimski športniki dosegli ne samo v marcu, marveč v celotni sezoni. V tej zvezi še posebej izstopa ekipa slovenskih skakalcev, z Robertom Kranjcem na čelu. Novi trener in sploh celotna vodstvena ekipa sta očitno znala med skakalci ustvariti atmosfero, ki je skozi sproščenost poglobila medčloveške odnose med skakalci; postali so prava ekipa, v kateri ni prostora za ubijalsko zavist, še vedno pa je dovolj prostora za zdrav tekmovalni duh.

To se nam je zdelo vredno zapisati zato, ker takšnega duha in modrosti pogrešamo v slovenski družbi kot celoti in žal tudi v večini slovenskih firm, od najmanjših do največjih. Vodilni v politiki in v firmah se ne zavedajo dovolj, da so prav oni tisti, ki poleg medijev ustvarjajo atmosfero, v kateri je ali pa ni dovolj prostora za to, da se posameznik bodisi izkaže, bodisi ne izkaže. Skoraj gotovo je, da bi se v takšni bolj zdravi atmosferi lažje in hitreje izkopali iz krize, čeprav je bolj ali manj jasno, da to samo po sebi ne bo dovolj.

Če drži tisto, kar je v Sobotni prilogi zapisal Franček Drenovec, namreč da slovenska družba v svojem sedanjem stanju nima več potenciala za omembe vredno gospodarsko rast, potem so vsi napori zaman – izhoda iz krize pravzaprav ni. Še dobro, da je v istem članku tudi ugotovil, da v Sloveniji ne bo novega vala rasti, dokler se ne začne prestrukturiranje v vsej veliki globini, v kateri je kriza tudi nastala. Industrijska proizvodnja je še vedno za desetino manjša kot pred krizo, s čemer precej zaostaja za povprečnim evropskim gibanjem. Dobro rast proizvodnje in izvoza vzdržujejo samo v treh najnaprednejših panogah, v farmaciji, avtomobilski in elektroindustriji.

Velik problem v Sloveniji postaja tudi vedno večja polarizacija slovenske družbe. Tranzicijske elite bežijo v zavetje vse bolj agresivnega, izključujočega neoliberalizma, v večinskem prebivalstvu pa se krepi občutek nemoči in jeze. Vladne službe sestavljajo vse mogoče evidence o slovenskih revežih, nikogar pa ne moti, da nimajo prav nobenih evidenc o bogataših.

Precej drugačno sliko o razmerah v Sloveniji prinaša publikacija z naslovom Kakovost življenja, ki jo je izdal Državni statistični urad. Podatki iz ankete se nanašajo na leto 2010 in res je, da se je stanje v letu 2011 še poslabšalo. Ugotovili so, da so pri nas dohodki precej enakomerno porazdeljeni. Materialno prikrajšanih je bilo 15 odstotkov oseb. Pod pragom revščine ali drugače socialno izključenih je bilo 367.000 ali 18,3 odstotka. V obdobju od 2005 – 2010 je povprečno 27 odstotkov gospodinjstev s svojimi dohodki preživelo mesec težko ali zelo težko, 41 odstotkov z manjšimi težavami, dokaj lahko 21 odstotkov, brez težav pa le 12 odstotkov. Vsaj srednješolsko izobrazbo ima 83 odstotkov odraslih, najmanj en tuj jezik govori 92 odstotkov odraslih, najpogosteje angleško in nemško, najmanj eno kulturno prireditev ali znamenitost je leta 2010 obiskalo 40 odstotkov ljudi, malo več kot polovica se je udeležila najmanj enega turističnega potovanja, največkrat na Hrvaško, v Italijo in Grčijo.

Premiki na globalni ravni

Na globalni ravni prihaja do pomembnih in zanimivih premikov. Dokaj ugodne makroekonomske informacije prihajajo iz Amerike, ki ne ostaja samo vodilno svetovno gospodarstvo, ampak znova postaja vlečna lokomotiva svetovne ekonomije. Nasprotno pa se kitajsko gospodarstvo ohlaja in postopoma izgublja svoj znameniti zalet, čeprav je več kot 7 odstotna rast še vedno zavidanja vreden tempo. Dobro je tudi to, da svetovni borzni indeksi rastejo že od oktobra 2011 in da so samo letos zrasli za 10 odstotkov. Ob tem ne smemo prezreti, da je prav v zadnjih dneh meseca marca prišlo v New Delhiju do vrhunskega srečanja držav članic Bricsa (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), katerega pomen se bo pokazal šele v prihodnjih letih. Težo mu daje že samo dejstvo, da v teh petih državah živi 45 odstotkov svetovnega prebivalstva in da ustvarijo okoli 20 odstotkov svetovnega BDP. Od začetka finančne krize leta 2008 so prav te države prispevale kar 45 odstotkov k svetovni gospodarski rasti. Primer Brazilije kaže, da so tudi premiki v velikih ekonomijah lahko zelo veliki. Leta 2010 je brazilsko gospodarstvo zabeležilo 7,5 odstotno rast, leta 2011 pa upad v višini 2,7 odstotka.

Za pospešeno rast ameriškega gospodarstva so v prvi vrsti „krivi“ ameriški potrošniki, ki so znova začeli več kupovati in trošiti. Temu sledi odpiranje novih delovnih mest in krog je tako zaključen.

Medtem ko se v Ameriki brezposelnost zmanjšuje in je najmanjša v zadnjih treh letih, pa se Evropa še naprej srečuje z največjo brezposelnostjo v zadnjih letih. Pri tem moramo vedno znova opozarjati na razkorak med severno Evropo (Nemčija, Nizozemska, Skandinavija) in južno Evropo (Španija, Grčija, Portugalska, Italija). Tudi kar zadeva gospodarsko rast je najnovejša napoved za Nemčijo ugodnejša od tiste izpred meseca ali dveh. Nemčija naj bi letos dosegla eno odstotno gospodarsko rast, medtem ko naj bi celotno evrsko območje nazadovalo za 0,3 odstotka.

Še bolj se bo po napovedi Umarja znižal BDP v Sloveniji, in sicer za 0,9 odstotka (lani za 0,2 odstotka), povprečno število brezposelnih se bo povzpelo na 119.000. Edina komponenta, ki naj bi imela pozitivno rast je izvoz, ki naj bi se povečal za 1,4 odstotka, zasebna poraba se bo znižala za 1,2 odstotka, državna pa (zaradi konsolidacije javnih financ) za 3,5 odstotka, naložbe bodo nižje za 1,5 odstotka, ob 2 odstotni inflaciji se bodo plače realno znižale za 0,2 odstotka. Gospodarska rast bo nižja tudi zaradi manjše porabe države in prebivalstva. Kar zadeva skupni padec BDP od jeseni 2008 do danes sta v evroskupini na slabšem kot Slovenija samo Grčija in Latvija. Znova smo se znašli v recesiji, pri čemer je naš položaj sedaj bistveno težji kot je bil ob nastopu krize leta 2008. Slovenija je pokurila vse zaloge iz preteklosti in se do dobra zadolžila, kot je zapisal Miha Jenko v Delu. Slovenija je zadolžena za 16,8 milijarde evrov (47,4 odstotka BDP) in stroški servisiranja dolga znašajo 550 milijonov evrov.

Tomaž Štefe

Varčevanje je nuja, a ni vse

Ko so se proti koncu 20. stoletja totalitarni družbeni sistemi drug za drugim sesuvali v prah, smo verjeli, da se to dogaja zato, ker niso usposobljeni za tekmo s sistemi, ki smo jih imeli in jih še vedno imamo za demokratične. Danes opažamo, da tudi demokratični sistemi niso avtomatično imuni pred sesutjem oziroma bankrotom. Navzlic številnim varovalkam, ki so vgrajene v te sisteme – pozicijo kontrolira opozicija, mediji kontrolirajo ene in druge, nadzorni sveti kontrolirajo uprave podjetij in ustanov, potem so tu še represivni organi, razne komisije in inšpekcije itd. – imajo vodilne strukture očitno še vedno dovolj moči in prostora za izigravanje predpisov, za trošenje, ki s poštenim gospodarjenjem in ravnanjem nima nobene zveze, največkrat sebi v prid, ali v prid skupin, ki stojijo za njimi. Brez samokontrole in upoštevanja osnovnih moralnih norm se očitno ne izide v nobenem sistemu.

V družbi nekaterih držav, ki so zabredle še globlje kot Slovenija se nam dozdeva, da še ni tako hudo, čeprav smo pri mnogih kazalcih že čisto na repu v EU. Med boljšimi smo edino po tem, da se revščina in socialna neenakost v letih krize nista bistveno povečali.

 Spoznavanje neprijetne resnice

Ob tem je nova vlada in z njo tudi mi vsi, že na začetku svojega mandata naletela na težavo, ki je v tem, da pravzaprav ne ve, kakšno je dejansko stanje slovenskih javnih financ. Ocene o višini javnega dolga se gibljejo med 45 in 50 odstotki slovenskega BDP in tudi glede proračunskega primanjkljaja so ocene različne. V vsakem primeru bo potrebno že zelo kmalu pripraviti nov rebalans proračuna. Novi finančni minister Janez Šušteršič v zvezi s tem ugotavlja, da ekonomska kapaciteta države kaže, da prihodki proračuna ne bodo mogli biti višji od 8 milijard evrov, zgornja meja odhodkov pa ne bo smela preseči 9 milijard evrov. V celoti bomo morali privarčevati približno eno milijardo evrov.

Življenja na tuj račun ali/in na račun prihodnjih generacij je očitno konec. Varčevanje in konsolidacija javnih financ nista več samo paroli, marveč procesa, ki utegneta trajati več let. Posebej tudi zato, ker očitno še vedno nismo premagali recesije in še vedno se soočamo s krčenjem gospodarske aktivnosti. Tako evropska komisija, kot Umar znižujeta svoje prvotne napovedi gospodarske aktivnosti za Slovenijo, od rasti BDP v višini 0,5 odstotka na padec v višini 0,1 odstotka. Še slabše so napovedi za evrsko območje (- 0,3 odstotka), za celotno EU pa je napovedana stagnacija. Najhitreje naj bi raslo poljsko gospodarstvo (2,5 odstotka), najbolj pa bo nazadovalo grško (- 4,4), ki že tako in tako nazaduje zadnjih nekaj let. Na bolje naj bi se stvari obrnile v drugi polovici letošnjega leta. Najvišjo bonitetno oceno AAA imajo v EU 27 samo še Nemčija, Nizozemska in Finska. Tudi naša severna soseda Avstrija je izgubila to oceno in tudi Avstrijci so se že lotili strogih varčevalnih ukrepov.

Zibelka demokracije Grčija se danes sooča s 160 odstotki javnega dolga grškega BDP in le ob izdatni pomoči evrskih držav, tudi Slovenije, ki je doslej prispevala 243 milijonov evrov, je še sposobna servisirati ta dolg. Prva tranša pomoči v višini 110 milijard evrov ni zadoščala niti za dve leti. Z drugo tranšo pomoči v višini 130 milijard evrov bo Grčiji, ob strogem varčevanju in krčenju izdatkov, morda uspelo javni dolg znižati na znosnih 120 odstotkov grškega BDP do leta 2020. Ob tem so morale grške politične stranke članicam evroobmočja dati tudi trdna politična zagotovila, da bodo uresničevale dane zaveze.

 Grški virus

Grški virus se zelo uspešno širi tudi po Evropi, najuspešneje po južni Evropi, s Portugalsko, Španijo in Italijo. S skoraj 24 odstotno stopnjo brezposelnosti je Španija celo prehitela Grčijo z 21 odstotkno stopnjo brezposelnosti. Nasploh je prav brezposelnost tisti pokazatelj, ki najbolj udari množice. V absolutnih številkah je na območju EU 27 že skoraj 24 milijonov brezposelnih, na območju z evrom pa 16 milijonov. V tem pogledu je zelo uspešna naša severna soseda Avstrija, tik ob njej pa sta tudi Luxemburg in Nizozemska.

Kot ugotavlja prof. Janez Malačič smo pri brezposelnostji mladih v Sloveniji nekje med stanjem v južnoevropskih državah in tistimi na zahodu in severu Evrope. „Po odvisnosti od staršev, težavnem osamosvajanju, dolgotrajno in precej neučinkovito pa tudi strukturno vprašljivem študiju smo bolj podobni južni Evropi; po relativno manjši brezposelnosti, obsežnem vpisu in spoznanju, da je študij kljub vsem problemom še zmeraj najboljša rešitev in tudi investicija, pa smo bližje drugi skupini evropskih držav“.

Nizko gospodarsko rast po navadi spremlja tudi nizka inflacija, ki je v Sloveniji precej nižja kot v evrskem območju. V Sloveniji je bila januarska letna inflacija 2,3 odstotna, v evroobmočju pa 2,7 odstotna. Dokaj ugodni so tudi podatki o blagovni menjavi s tujino. Po začasnih podatkih statističnega urada je bilo lani blagovnega izvoza 20,5 milijarde evrov ali 12 odstotkov več kot predlani, blagovnega uvoza pa 22 milijard evrov ali 11 odstotkov več kot leta 2010. V blagovni menjavi smo imeli 1,6 milijarde evrov primanjkljaja, pokritost uvoza z izvozom pa je bila približno 93 odstotna.

H kontrolnim mehanizmom, o katerih je bilo govora na začetku, je sedaj treba prišteti še kontrolo s strani evrske skupine. Ta postaja toliko bolj ostra, kolikor bolj resna je kriza v kateri se nahajajo evrske države, vsaj kar zadeva javne finance. Poleg strogih omejitev glede javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga, bodo morale članice evroobmočja poročati tudi o makroekonomskih nesorazmerjih, izraženih z desetimi različnimi pokazatelji, prek katerih bo evrska skupina lahko ugotovila, v kateri državi in zakaj stvari ne tečejo dobro oziroma v pravo smer. V kolikor prizadeta država ne bo upoštevala priporočil bodo sledile sankcije finančne narave. Stroge sankcije napoveduje tudi evropska komisija, ki je Madžarski, čeprav ni članica evrske skupine, zagrozila z zamrznitvijo skoraj 500 milijonov evrov iz kohezijskega sklada, če ne bo upoštevala njenih priporočil glede javnih financ.

Tomaž Štefe

Slovenija pred reformami

V času, ko vsi vemo, da Slovenijo čakajo številne in temeljite reforme, se izvoljeni predstavniki ljudstva obnašajo tako, kot da jim osebni interesi ali/in interesi strank pomenijo več kot usoda naroda in države kot celote. Ljudje postajajo zato vedno bolj apatični ali, kar je še slabše vedno bolj navijaško razpoloženi.

Našteti vse reforme, s katerimi se bo morala soočiti nova slovenska vlada je v tem trenutku težko. Pravzaprav se je reformni proces s spremenjenim zakonom o vladi že pričel. Število ministrstev se zmanjšuje z 18 na 11 plus eden. Kaj kmalu bodo prišle na vrsto reforme, pri katerih je odhajajoči vladi spodletelo, to sta pokojninska in zdravstvena reforma, pa tudi reforme trga dela, reforma davčnega sistema, reforma industrijske politike, reforma volilnega sistema že trkajo na vrata. V kolikor bo tudi nova vlada neuspešna pri posodobitvi pokojninskega in zdravstvenega sistema, trga dela in socialnih transferjev, bo Slovenija vedno bolj nekonkurenčna, naložbeno nezanimiva in marginalna.

Hitro ukrepanje bi utegnilo Slovenijo znova uvrstiti med perspektivne ali vsaj med neproblematične države, tako da bonitetnim hišam za Slovenijo ne bo treba več zniževati ocen in s tem dražiti naše zadolževanje v tujini. Zadnje znižanje bonitetnih ocen s strani bonitetne agencije Standart & Poor’s je poleg Slovenije doletelo še osem evrskih držav, pri čemer je najbolj glasno odmevalo znižanje ocene Franciji, ki se je tako morala posloviti od najvišje ocene AAA. Ocena Slovenije se je znižala od AA- na A+. Ob tem je Mojmir Mrak poudaril, da to ni toliko slovenska zgodba kot zgodba evroobmočja. Smo pač v skupini držav, ki v tej zgodbi niso mogle ostati nekaznovane, kajti vse so premalo konkurenčne in imajo težave s plačilnimi bilancami.

Bojan Ivanc je v članku z naslovom Ko plače v Sloveniji določajo potrošniki na Kitajskem, med drugim zapisal tudi tole: Slovenska zgodba o uspehu se je znašla na razpotju med neznankami evroobmočja in pasivnostjo domačega zakonodajnega telesa. Kot majhna in odprta ekonomija je Slovenija še kako izpostavljena vplivom iz zunanjega okolja kar pride najbolj do izraza pri blagovni menjavi Slovenije s svetom. Izvoz je bil tudi v letu 2011 naša rešilna bilka in bo verjetno tako ostalo tudi v prihodnjih letih.

Črnoglede napovedi

Napovedi letošnje gospodarske rasti so žal najslabše ravno za območje evra. Edino to območje se bo po napovedi Svetovne banke letos soočalo z recesijo in znižanjem BDP za 0,3 odstotka. Vedno manj ugodne so tudi napovedi za svetovno gospodarstvo. Prvotno napoved je Svetovna banka znižala s 3,6 na 2,5 odstotka. Razvita gospodarstva naj bi dosegla 1,4 odstotno rast, razvijajoča se gospodarstva pa 5,4 odstotno rast (Vzhodna Azija in Pacifik celo 7,8 odstotno rast). Razmeroma ugodna je napoved tudi za največje svetovno gospodarstvo, to je za ZDA, za katerega je napovedana  2,2 odstotna rast in celo japonsko gospodarstvo bo zraslo za 1,9 odstotka.

Najbolj problematična so potemtakem evropska gospodarstva in znotraj tega še posebej gospodarstva evrskih držav, kar postavlja na kocko tudi usodo naše skupne valute in celo sam obstoj EU. Za uspešno reševanje težav, s katerimi se soočajo ta gospodarstva so zainteresirani vsi od Kitajske in Japonske do Rusije in Brazilije. Ob tem se mnogi ekonomisti sprašujejo zakaj razviti del sveta sploh potrebuje rast. Povsem logično je, da manj razviti potrebujejo rast zato, ker so manj razviti, razviti del sveta pa utemeljuje potrebo po rasti z veliko zadolženostjo. Brez rasti se ne bo mogel znebiti te zadolženosti.

Iskanje izhoda iz krize evrskega območja

Evrske države, predvsem Nemčija in Francija, so v želji, da bi čim prej premagale krizo pripravile novo evropsko pogodbo o stabilnosti, koordinaciji in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (fiskalni pakt), ki bo začela veljati 1. januarja 2013. Pri tem pogodba izhaja iz že znanih predpostavk pakta o stabilnosti in rasti, po katerem proračunski primanjkljaj ne sme presegati 3 odstotke BDP, javni dolg pa ne sme biti višji od 60 odstotkov BDP. Država, ki bo imela večji primanjkljaj bo morala predložiti gospodarski in proračunski program s podrobnim opisom strukturnih reform. V kolikor tega ne bo storila, bodo sledile sankcije. Istočasno evrske države ustanavljajo tudi tako imenovani reševalni sklad, preko katerega bodo pomagale državam v težavah. Koliko denarja bo v tem skladu še ni dorečeno. Vsota se trenutno giblje med 500 in 1000 milijardami evrov.

Že dolgo je znano, da je med evrskimi državami najbolj globoko zabredla Grčija, ki se brez zunanje pomoči ne bo mogla izogniti bankrotu. Grški javni dolg znaša 160 odstotkov grškega BDP in šele odpis 100 milijard evrov dolga bi ji omogočil, da ta dolg do leta 2020 zniža na znosnih 120 odstotkov. Od dogovora o tem odpisu je odvisna tudi uveljavitev drugega svežnja pomoči Grčiji v višini 130 milijard evrov.

Nasploh je likvidnost evrskih držav slaba in še slabša je likvidnost evrskih bank. Samo za dokapitalizacijo bank na tem območju bi do konca junija letos potrebovali okoli 115 milijard evrov, za NLB okoli 350 milijonov evrov. Zato ni čudno, da tudi kreditna aktivnost slovenskih bank že nekaj mesecev bolj ali manj stagnira. Obseg kreditov domačih bank domačim nebančnim sektorjem se je v 11 mesecih leta 2011 zmanjšal skoraj za 230 milijonov. V zadnjem četrtletju 2011se je  zmanjševala tudi gospodarska aktivnost. V decembru smo imeli v Sloveniji že četrtič v lanskem letu deflacijo v višini 0,6 odstotka, na letni ravni je bila inflacija dvoodstotna, povprečna letna pa je znašala 1,8 odstotka. Konec leta 2011 smo imeli skoraj 113.000 brezposelnih, ali 50.000 več kot v začetku krize oktobra 2008.

Tomaž Štefe

Slovenski gospodarski tokovi

Prve predčasne volitve v Sloveniji so mimo, negotovost pa zato ni nič manjša in tako bo najbrž vse dotlej, dokler ne dobimo nove vlade. Gotovo je samo to, da nova vlada, ne glede na to, kdo bo v njej in kdo v opoziciji, ne bo smela po poteh, ki jih je ubirala (pre)počasi odhajajoča vlada. V to bodo novo vlado najprej prisilile hitro spreminjajoče se zunanje okoliščine – trenutno je tudi za nas najbolj aktualno reševanje evra s strani evrskih držav – še močnejšo prisilo pa predstavljajo doma nakopičeni že skoraj zimzeleni problemi.

Slovenija na prehodu iz starega v novo leto

Po spodbudni gospodarski rasti v prvem polletju je prišlo v drugi polovici lanskega leta do stagnacije. Še bolj kot izvoz se je v drugem polletju upočasnila rast naložb, kar je najbolj očiten dokaz pešanja razvojnega potenciala. Namesto 1,5 odstotne gospodarske rasti napovedane s strani Umarja, smo v najboljšem primeru dosegli komaj 0,5 odstotno rast, pa še to ni povsem zanesljivo. Tudi napovedi za letošnje leto ne obetajo nič več kot 0,3 odstotno rast, kar je praktično isto kot stagnacija. Tako kot Japonci, ki že skoraj celo desetletje ne beležijo rasti, se bomo morali tudi mi sprijazniti z ne rastjo.

Zanimivo je, da so se neto plače v lanskem letu celo nekoliko povečale, kar pa ne pomeni, da nam gre bolje kot lani. Takšen rezultat je pravzaprav posledica statistične prevare, kajti statistika se ne ozira ne levo ne desno. Zaradi gospodarske krize so firme največkrat odpuščale delavce z najnižjimi plačami in zato imajo tisti, ki še imajo delo in plačo, gledano statistično, sedaj v povprečju višje plače kot so jih imeli v letu 2010. Od oktobra 2008 do lanskega septembra je samo v gradbeništvu izgubilo delo 25.148 delavcev; oktobra 2008 je bilo v gradbeništvu zaposlenih 92.171 delavcev septembra lani pa le še 67.023. Vrednost gradbenih del se je v krizi zmanjšala za dobro polovico in ogroženih je še nadaljnjih 20.000 delovnih mest.

Registrirana brezposelnost je proti koncu leta začela znova naraščati in trenutno presega številko 111.000. Na območju z evrom je najmanjša v Avstriji in na Nizozemskem, največja pa v Španiji. Med pri nas zaposlenimi je kar 17 odstotkov zaposlenih za določen čas.

BDP na prebivalca po kupni moči je znašal 17.601 evro, kar je le 85 odstotkov povprečja EU 27. Leta 2008 smo bili že na 90 odstotkih tega povprečja. Javnega dolga države se je do sredine decembra nabralo za 17 milijard evrov oziroma 8330 evrov na prebivalca. Iz dobrih 21 odstotkov v letu 2008 je poskočil na 47, 66 odstotka slovenskega BDP. Prosti pad slovenskih javnih financ je treba ustaviti, pravi znani ekonomist Mojmir Mrak. Nova vlada se bo morala s tam problemom spopasti takoj po prevzemu vajeti v svoje roke. Na ta zaskrbljujoči trend so nas v novembru radikalno opozorili tudi mednarodni finančni trgi, ki so Slovenijo uvrstili med problematične države, kot so Italija, Grčija, Španija, Portugalska in Irska. Raven zahtevanih donosov na naše obveznice je tedaj prestopila kritično mejo 7 odstotkov.

Izbrisov iz registra zaradi stečajev je bilo v času od januarja do oktobra 316, začetih stečajev pa 577. Pri tem je zelo spodbudno to, da so se v zadnjem času oglasile nekatere večje firme (Gorenje, Luka Koper), ki zelo optimistično načrtujejo nadaljnjo rast in ekspanzijo svojih podjetij v prihodnjih letih. Industrijska proizvodnja se je v oktobru za malenkost povečala, precej bolj pozitivni so rezultati v turizmu, slabo pa se je izkazal transport, razen pomorskega. Inflacija je v Sloveniji nižja kot v EU.

Še najbolj ugodno so za Slovenijo demografski kazalci. Število novorojenih otrok je tudi lani zelo verjetno preseglo številko 20.000 in pričakovana življenjska doba se je že zelo približala številki 80 let. Ženske so že precej čez to številko (82,7 leta), moški pa bomo morali na to še malo počakati (76,3 leta). Delež prebivalcev, ki so bili rojeni izven meja Republike Slovenije in so sedaj slovenski državljani je večji od 12 odstotkov; vseh skupaj nas je 2.055.335.

Negotovost je vse večja

Ker bonitetne agencije Sloveniji še naprej znižujejo oceno, je res že skrajni čas, da naši politiki uredijo svoje vrste in začnejo ukrepati. O tem, kako ukrepati pa tudi med ekonomisti prihaja do velikih razhajanj. Ne morejo se poenotiti niti okrog tega, ali je pred kratkim sklenjen fiskalni pakt za nadaljnji obstoj EU dober ali slab. Ekonomist Mencinger meni, da sedanje ustvarjanje fiskalne unije nima veliko skupnega s pravo fiskalno unijo. Po njegovem gre le za diktat Nemčije in Francije, kako naj članice območja evro izvedejo fiskalno konsolidacijo (javni dolg ne sme biti večji od 60 odstotkov BDP, proračunski primanjkljaj pa ne večji od 3 odstotkov BDP) in se pridružijo nemško – francoskemu vlaku, ki vozi v napačno smer.

Konsolidacijo javnih financ naj bi države z evrom dosegle s pomočjo ostrih varčevalnih ukrepov, kar pa lahko privede do znižanja gospodarske rasti in do še večje brezposelnosti. Tudi znani ekonomist Paul Krugman meni, da še nobeni državi ni uspelo rešiti trajajoče finančne in gospodarske krize z ostrimi varčevalnimi ukrepi. Nedorečeni tudi niso ukrepi (kazni), ki naj bi doletele tiste države, ki se dogovorjenih obveznosti ne bi zmogle ali hotele držati. Ostro varčevanje je potemtakem treba čim preje podpreti s strukturnimi reformami.

Tomaž Štefe