Ozirajoč se na pravkar minuli mesec marec, si ne moremo kaj, da našega pregleda gospodarskih tokov ne bi začeli s temo, ki na prvi pogled nima nobene zveze z gospodarstvom. V mislih imamo velike uspehe, ki so jih naši zimski športniki dosegli ne samo v marcu, marveč v celotni sezoni. V tej zvezi še posebej izstopa ekipa slovenskih skakalcev, z Robertom Kranjcem na čelu. Novi trener in sploh celotna vodstvena ekipa sta očitno znala med skakalci ustvariti atmosfero, ki je skozi sproščenost poglobila medčloveške odnose med skakalci; postali so prava ekipa, v kateri ni prostora za ubijalsko zavist, še vedno pa je dovolj prostora za zdrav tekmovalni duh.
To se nam je zdelo vredno zapisati zato, ker takšnega duha in modrosti pogrešamo v slovenski družbi kot celoti in žal tudi v večini slovenskih firm, od najmanjših do največjih. Vodilni v politiki in v firmah se ne zavedajo dovolj, da so prav oni tisti, ki poleg medijev ustvarjajo atmosfero, v kateri je ali pa ni dovolj prostora za to, da se posameznik bodisi izkaže, bodisi ne izkaže. Skoraj gotovo je, da bi se v takšni bolj zdravi atmosferi lažje in hitreje izkopali iz krize, čeprav je bolj ali manj jasno, da to samo po sebi ne bo dovolj.
Če drži tisto, kar je v Sobotni prilogi zapisal Franček Drenovec, namreč da slovenska družba v svojem sedanjem stanju nima več potenciala za omembe vredno gospodarsko rast, potem so vsi napori zaman – izhoda iz krize pravzaprav ni. Še dobro, da je v istem članku tudi ugotovil, da v Sloveniji ne bo novega vala rasti, dokler se ne začne prestrukturiranje v vsej veliki globini, v kateri je kriza tudi nastala. Industrijska proizvodnja je še vedno za desetino manjša kot pred krizo, s čemer precej zaostaja za povprečnim evropskim gibanjem. Dobro rast proizvodnje in izvoza vzdržujejo samo v treh najnaprednejših panogah, v farmaciji, avtomobilski in elektroindustriji.
Velik problem v Sloveniji postaja tudi vedno večja polarizacija slovenske družbe. Tranzicijske elite bežijo v zavetje vse bolj agresivnega, izključujočega neoliberalizma, v večinskem prebivalstvu pa se krepi občutek nemoči in jeze. Vladne službe sestavljajo vse mogoče evidence o slovenskih revežih, nikogar pa ne moti, da nimajo prav nobenih evidenc o bogataših.
Precej drugačno sliko o razmerah v Sloveniji prinaša publikacija z naslovom Kakovost življenja, ki jo je izdal Državni statistični urad. Podatki iz ankete se nanašajo na leto 2010 in res je, da se je stanje v letu 2011 še poslabšalo. Ugotovili so, da so pri nas dohodki precej enakomerno porazdeljeni. Materialno prikrajšanih je bilo 15 odstotkov oseb. Pod pragom revščine ali drugače socialno izključenih je bilo 367.000 ali 18,3 odstotka. V obdobju od 2005 – 2010 je povprečno 27 odstotkov gospodinjstev s svojimi dohodki preživelo mesec težko ali zelo težko, 41 odstotkov z manjšimi težavami, dokaj lahko 21 odstotkov, brez težav pa le 12 odstotkov. Vsaj srednješolsko izobrazbo ima 83 odstotkov odraslih, najmanj en tuj jezik govori 92 odstotkov odraslih, najpogosteje angleško in nemško, najmanj eno kulturno prireditev ali znamenitost je leta 2010 obiskalo 40 odstotkov ljudi, malo več kot polovica se je udeležila najmanj enega turističnega potovanja, največkrat na Hrvaško, v Italijo in Grčijo.
Premiki na globalni ravni
Na globalni ravni prihaja do pomembnih in zanimivih premikov. Dokaj ugodne makroekonomske informacije prihajajo iz Amerike, ki ne ostaja samo vodilno svetovno gospodarstvo, ampak znova postaja vlečna lokomotiva svetovne ekonomije. Nasprotno pa se kitajsko gospodarstvo ohlaja in postopoma izgublja svoj znameniti zalet, čeprav je več kot 7 odstotna rast še vedno zavidanja vreden tempo. Dobro je tudi to, da svetovni borzni indeksi rastejo že od oktobra 2011 in da so samo letos zrasli za 10 odstotkov. Ob tem ne smemo prezreti, da je prav v zadnjih dneh meseca marca prišlo v New Delhiju do vrhunskega srečanja držav članic Bricsa (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), katerega pomen se bo pokazal šele v prihodnjih letih. Težo mu daje že samo dejstvo, da v teh petih državah živi 45 odstotkov svetovnega prebivalstva in da ustvarijo okoli 20 odstotkov svetovnega BDP. Od začetka finančne krize leta 2008 so prav te države prispevale kar 45 odstotkov k svetovni gospodarski rasti. Primer Brazilije kaže, da so tudi premiki v velikih ekonomijah lahko zelo veliki. Leta 2010 je brazilsko gospodarstvo zabeležilo 7,5 odstotno rast, leta 2011 pa upad v višini 2,7 odstotka.
Za pospešeno rast ameriškega gospodarstva so v prvi vrsti „krivi“ ameriški potrošniki, ki so znova začeli več kupovati in trošiti. Temu sledi odpiranje novih delovnih mest in krog je tako zaključen.
Medtem ko se v Ameriki brezposelnost zmanjšuje in je najmanjša v zadnjih treh letih, pa se Evropa še naprej srečuje z največjo brezposelnostjo v zadnjih letih. Pri tem moramo vedno znova opozarjati na razkorak med severno Evropo (Nemčija, Nizozemska, Skandinavija) in južno Evropo (Španija, Grčija, Portugalska, Italija). Tudi kar zadeva gospodarsko rast je najnovejša napoved za Nemčijo ugodnejša od tiste izpred meseca ali dveh. Nemčija naj bi letos dosegla eno odstotno gospodarsko rast, medtem ko naj bi celotno evrsko območje nazadovalo za 0,3 odstotka.
Še bolj se bo po napovedi Umarja znižal BDP v Sloveniji, in sicer za 0,9 odstotka (lani za 0,2 odstotka), povprečno število brezposelnih se bo povzpelo na 119.000. Edina komponenta, ki naj bi imela pozitivno rast je izvoz, ki naj bi se povečal za 1,4 odstotka, zasebna poraba se bo znižala za 1,2 odstotka, državna pa (zaradi konsolidacije javnih financ) za 3,5 odstotka, naložbe bodo nižje za 1,5 odstotka, ob 2 odstotni inflaciji se bodo plače realno znižale za 0,2 odstotka. Gospodarska rast bo nižja tudi zaradi manjše porabe države in prebivalstva. Kar zadeva skupni padec BDP od jeseni 2008 do danes sta v evroskupini na slabšem kot Slovenija samo Grčija in Latvija. Znova smo se znašli v recesiji, pri čemer je naš položaj sedaj bistveno težji kot je bil ob nastopu krize leta 2008. Slovenija je pokurila vse zaloge iz preteklosti in se do dobra zadolžila, kot je zapisal Miha Jenko v Delu. Slovenija je zadolžena za 16,8 milijarde evrov (47,4 odstotka BDP) in stroški servisiranja dolga znašajo 550 milijonov evrov.
