Janeza Gradišnika poznam kot publicista, pripovednika, predvsem kot slovenskega prevajalca. Če vam je ime slučajno neznano ali ne veste kam točno ga umestiti, se boste ob naslednjih naslovih verjetno vsi spomnili na srednješolska leta, ko smo pri slovenščini prebirali njegove prevode, kot so Hemingwayeva dela Kafka, Joycea, Bulgakova, Camusa in Hesseja.
Kazalo strani:
Njegovo življenje
Prevajalec Janez Gradišnik se je leta 1917 rodil v Stražišču pri Prevaljah, preminil je leta 2009 v svojem 91 letu starosti. Diplomiral je kot študent Filozofske fakultete v Ljubljani. V svojem življenju je preživel marsikaj in sicer med drugo svetovno vojno je bil najprej nemškem ujetništvu, kasneje v pregnanstvu v Bjelovaru, na koncu pa je leta 1945 pristal še v ustaškem zaporu v Zagrebu.
Ko se je vrnil v Slovenijo je opravljal delo urednika v Ljubljani pri Državni naložbi. Ko je to delo zapustil je začel delovati kot svobodni književnik in prevajalec iz nemškega, francoskega, angleškega, ruskega, hrvaškega in srbskega jezika.
Deloval je kot prevajalec in pisec
Kot vidimo Gradišnik v svojem življenju ni deloval le kot prevajalec, posvetil se je tudi pisanju številnih teoretskih prispevkov s prevajalskimi zagatami. Najbolj pa je užival med tem ko je prevajal pravljice, pri katerih so mu bile najbolj zanimive besedne igre, ki so prisotne v njih. Gradišnika so zaradi njegovega prevajalskega znanja in zgodovinskih spominov pogosto gostili na strokovnih srečanjih.
Ne le kot prevajalec, temveč tudi kot avtor je znan po naslednjih delih: Pot iz noči, Ura spomina, Moj prijatelj Dane, Mehiški orel, Plemenica. To so dela za mladino in odrasle, napisal pa je prav tako nekaj jezikovnih priporočnikov kot so: Pomorska slovenščina, Slovenščina za Slovence, Slovensko ali angleško?, Slovenščina za vsakogar.
